Pravijo, da je Arboretum Volčji Potok kraj, kjer narava govori tisoč jezikov. A ko tja vstopi Društvo naturistov „K naravi“, park govori predvsem jezik čistega užitka, smeha in popolne sproščenosti.
Za to že tradicionalno dvakrat letno skrbi naš Uroš Frece – človek, ki ni le član našega društva, ampak tudi vrhunski organizacijski mag. Uroš je namreč pogruntal popoln recept, kako naravo doživeti v vseh njenih ekstremnih lepotah in ob tem poskrbeti, da nihče ne utrpi prevelike športne rane.
Vlakec — Uroševo tajno orožje
Arboretum je namreč ogromen. Krog okoli vseh tistih dreves in gredic je dolg, lepote je preprosto preveč na enem mestu, naše člane pa je – priznajmo si – treba malo „šparati“. Zakaj bi hodili, če pa ima naš Uroš v parku pod palcem (in volanom) pravo tajno orožje? Kot dopolnilno dejavnost namreč vozi uradni parkovni vlakec, kar pomeni, da se naši izleti hitro spremenijo v VIP ekspedicijo. Uroš nas naloži, vklopi motor in nas kot pravi grajski kočijaž udobno zapelje skozi vse lepote, medtem ko mi le kraljevsko opazujemo okolico.
Dva povsem različna obraza ene ekspedicije
Ta naša tradicionalna ekspedicija ima dva povsem različna, a enako odbita obraza:
- Aprilski cvetlični juriš: Ko Arboretum eksplodira v morju tulipanov, se mi samozavestno pripeljemo mimo pešcev. Medtem ko drugi že rahlo sopihajo v hrib, se naša ekipa z vetrom v laseh in nasmehom na obrazu pelje mimo milijonov barvnih cvetov. Popolno sožitje z naravo brez enega samega žulja!
- Decembrska svetlobna magija: Ko se prižge na tisoče (ali pa milijone, kdo bi štel) božičnih lučk, se park spremeni v svetlečo pravljico. Pešačimo, zunaj je mraz, stiskanje bližnjega pod roko… Pod Uroševim vodstvom pa ustvari tako čarobno in intimno vzdušje, da človek pozabi na zmrznjene prste in samo uživa v siju Mlečne ceste na zemlji.
Sindrom polnega parkirišča
A ne glede na to, kako udobna je vožnja z vlakcem, se pravi organizacijski izziv za Uroša začne šele takrat, ko je uradnega dela konec. Premik proti izhodu namreč sproži vsem dobro znani „sindrom polnega parkirišča“.
Ko se enkrat zberemo med avtomobili, se namreč zgodi spontani mrk vseh navigacijskih naprav – nihče preprosto ne zna iti domov. Pod vtisom vseh teh lepot, cvetočih tulipanov ali prazničnih lučk, postane parkirišče naš sekundarni dom. Avtomobilski motorji ostajajo ugasnjeni, nihče noče prvi obrniti ključa. Pogovori se razvijejo, smeh odmeva med pločevino, načrti za naprej se kujejo kar na pokrovih motorjev. To je tisti pristen podaljšek izleta, kjer dokažemo, da se imamo skupaj preprosto prelepo, da bi hiteli vsak v svoj vsakdan. Hvala Urošu, da nas z vlakcem tako lepo „pošpara“, da nam na koncu ostane še ogromno energije za klepet na parkirišču!